pólnoč -i [u̯nž (ọ̑) 

  1. 1. trenutek ali krajši čas v sredini noči: bližala se je polnoč; bedeti do polnoči; proti polnoči se je vrnil; prebuditi se ob polnoči; ob eni po polnoči; kmalu po polnoči sta odpotovala; zaspati malo pred polnočjo / polnoč je / polnoč bije / v prislovni rabi: polnoči je; ura bije polnoči; zbudil sem se pred polnoči pred polnočjo
  2. 2. zastar. sever: proti polnoči je dolina malo širša



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek