pólnočen tudi polnôčen -čna -o [u̯nprid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na polnoč: polnočni mir; polnočna tišina / polnočni čas
 
geogr. polnočno sonce pojav, da sonce na polarnem področju poleti tudi opolnoči ostane nad obzorjem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek