polnoléten -tna -o [u̯nprid. (ẹ̑) ki izpolni določeno starost, s katero postane deležen vseh pravnih pravic, obveznosti: biti, postati polnoleten
 
jur. ki izpolni z zakonom določeno starost in postane s tem poslovno sposoben; sam.: ta predpis velja za vse polnoletne



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek