• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

polnolíčen -čna -o [u̯n] prid. (ī ȋ) ki ima polna lica: polnoličen otrok / njegov obraz je bel in polnoličen / ekspr. polnolična luna polna luna



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek