polóžen -žna -o prid., polóžnejši (ọ́ ọ̄) ki se polagoma vzpenja: položen breg, klanec; pot je položna; položno pobočje / položen hrib // glede na določeno ravnino malo nagnjen: strme in položne strehe; krivulja je položna
● 
zastar. pihal je položen veter lahen; ekspr. njegova življenjska pot je bila položna njegovo življenje je bilo mirno, brez težav; v življenju, službi je napredoval počasi
♦ 
teh. položna karakteristika; vet. položna stoja psa stoja, pri kateri se šape dotikajo tal s celo površino

polóžno prisl.: pot se položno dviguje; sam.: tudi hoja po položnem ga utrudi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek