• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

ponesréčiti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) 

  1. 1. poškodovati se, umreti v nesreči: pri trčenju se je motorist ponesrečil; ponesrečiti se pri delu, v planinah, v rudniku, z avtomobilom; smrtno se ponesrečiti / takoj po vzletu se je letalo ponesrečilo
  2. 2. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt se je ponesrečil; vse se ji je ponesrečilo / primerjava se mu je ponesrečila

ponesréčen -a -o 
  1. 1. deležnik od ponesrečiti se: ponesrečen načrt; reševanje ponesrečenih rudarjev; ponesrečen vlak
  2. 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: imeti ponesrečen plašč / ponesrečen izraz za kak pojem; ta primerjava je ponesrečena



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek