poníkniti -em dov. (í ȋ) 

  1. 1. izginiti pod zemljo, zemeljskim površjem: po krajšem teku po površju reka ponikne; potoka ponikneta v majhni ponikvi / ponikniti v pesku
  2. 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: najrajši bi za nekaj časa poniknil; ponikniti v temo; poniknil je v podhodu
    ● 
    knjiž., redko poniknil je glavo in se zamislil sklonil, nagnil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek