• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

ponòr -ôra m (ȍ ó) odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: voda je odtekla po skritih ponorih / ponor reke
♦ elektr. kraj, prostor v polju, kamor se stekajo silnice; geogr. večja vodoravna jama, v katero teče ponikalnica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek