• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

popólnost -i [u̯n] ž (ọ̑) lastnost, značilnost popolnega: popolnost seznama / nav., ekspr.: doseči popolnost; najvišja moralna, umska popolnost; popolnost pesnikove lirike / ekspr. izdelati kaj do popolnosti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek