poprijémati -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) 

  1. 1. izmenoma zlasti z rokami prijemati zaradi premikanja: pri obračanju avtomobila poprijemati volan; poprijemal je vrv in jo vlekel k sebi; poprijemal se je in hitro plezal // prijemati, navadno močneje: poprijemati težek kovček
  2. 2. nav. ekspr. začenjati delati, pomagati delati, navadno bolj: povsod je moral poprijemati / poprijemati pri kuhanju // začenjati, navadno za kom
    1. a) peti: polagoma so tudi drugi poprijemali; zbor je ubrano poprijemal / vsi so poprijemali za njim
    2. b) govoriti: hitro je poprijemala / seveda, seveda, je jecljaje poprijemal
      ● 
      star. bolezen ga spet bolj poprijema njegova bolezen se slabša; star. glas včasih ponehuje, včasih poprijema narašča

poprijémati se nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: moral se je poprijemati učenja / poprijemati se gospodarstva

poprijemáje: poprijemaje vleči vrv



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek