• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

poročíti2 -ím dov., poróčil (ī í) zastar. sporočiti: poročiti mu mora nekaj važnega; nič ni poročil, da pride



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek