posámičen -čna -o prid. (ȃ) 

  1. 1. nanašajoč se na posameznika: posamična in kolektivna pooblastila
     
    agr. posamično kmetijsko gospodarstvo individualno kmetijsko gospodarstvo; ped. posamični pouk individualni pouk
  2. 2. posamezen: rastlina s posamičnimi cveti / rad opazuje posamične oblake / meje posamičnih znanstvenih disciplin

posámično prisl.: posamično obešena kolesa; zasliševali so jih posamično in v skupinah



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek