poskakováti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. z odrivom se večkrat za hip oddaljiti od podlage: jagnje poskakuje; poskakovati po eni nogi / otrok je poskakoval od veselja / ekspr. noge so kar same začele poskakovati // tako se premikati: kos je poskakoval po parku / veverica poskakuje z veje na vejo skače // ekspr. potok poskakuje v dolino / ekspr. prsti poskakujejo po tipkah
  2. 2. skakati z noge na nogo: poskakoval je, da bi se ogrel
  3. 3. zaradi sunka, sunkov se večkrat za hip oddaljiti od podlage: cesta je bila slaba, zato so zaboji na vozu poskakovali / hodila je tako hitro, da so ji poskakovali lasje
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi s srce močno biti, utripati: na sencih se je videlo, da mu srce poskakuje // biti zelo vesel: srce mi kar poskakuje; v meni je vse poskakovalo / srce ji je poskakovalo ob misli na izlet veselila se je izleta // srce mu poskakuje od veselja, zastar. veselja
    ● 
    črke mi poskakujejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ob gramofonu je kmalu poskakovalo več parov plesalo

poskakováje: poskakovaje po eni nogi, si je obuvala nogavice

poskakujóč -a -e: poskakujoč teči; poskakujoča hoja; od veselja poskakujoče srce; prisl.: hoditi poskakujoče



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek