posvéten -tna -o prid. (ẹ̑zlasti v krščanskem okolju 

  1. 1. ki ni verskega, cerkvenega značaja: delo posvetne vsebine / cerkvena in posvetna glasba / posvetna dejavnost; cerkvena in posvetna oblast
     
    rel. posvetni duhovnik duhovnik, ki ni redovnik; svetni duhovnik
  2. 2. ki ni duhovno, versko usmerjen: posveten človek / posvetno mišljenje
     
    ekspr. odpovedal se je posvetnim željam odrekel se je užitkom, ugodnostim



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek