potólči -tólčem [ou̯dov., potólci potólcite in potolcíte; potólkel potólkla (ọ́) 

  1. 1. večkrat slišno udariti: potolči po bobnu, vratih; s kladivom, pestjo potolči; na rahlo potolči; potolči se po žepu
  2. 2. s tolčenjem, udarjanjem narediti
    1. a) da gre kaj globlje v podlago: potolči žeblje; kol še malo potolci
    2. b) da je kaj bolj mehko: pred pečenjem meso malo potolčemo // drugega za drugim zdrobiti, streti: pobranali so in potolkli grude; potolkla je vse lešnike
  3. 3. z udarci spraviti iz pokončnega položaja: potolči koga na tla; potolkli so ga s puškinim kopitom / ekspr. potolkli so jo pred domačim pragom ubili
  4. 4. ekspr. premagati: potolči sovražnika / potolči nasprotnika, tekmeca // preseči: po pridnosti vse potolče / potolči rekord
    ● 
    toča je potolkla pridelek pobila; pog., ekspr. potolkel je tri kose pečenke pojedel; ekspr. potolkel je njihove trditve zanikal, ovrgel

potólči se pri padcu, udarcu poškodovati se, raniti se: spet se je potolkel; pri nesreči se je precej potolkla; potolči si koleno

potólčen -a -o: bil je potolčen po obrazu in rokah; ostanki potolčene vojske
 
ekspr. zaradi neuspeha je zelo potolčen potrt, pobit



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek