potráta -e ž (ȃ) 

  1. 1. glagolnik od potratiti: omejiti potrato vode / pospravljanje je bilo zanjo le potrata časa; potrata energije, sil
  2. 2. nav. ekspr. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: zakaj vsa ta potrata; vino pri kosilu je imela za potrato; luksus in potrata / knjige so bile njena edina potrata razkošje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek