potrjeváti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. z besedo, kretnjo izražati, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: s tem potrjuje njegove besede / potrjevati kaj s prisego / zastar. potrjuje njegovim besedam pritrjuje
  2. 2. s podpisom, pečatom delati, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrjevati dokumente / potrjevati zaključne račune // delati, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrjevati že prej sprejete sklepe; formalno potrjevati
  3. 3. s podpisom, pečatom izražati, da je kaj sprejeto: potrjevati pošiljke / dov. podpisani potrjujem, da sem pismo prejel
  4. 4. kazati pravilnost, točnost česa: odkritja potrjujejo domneve; to naše ugotovitve le potrjuje / današnji knjižni jezik teh besed ne potrjuje nima // navadno v zvezi z v delati, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrjevati koga v domnevi, sumu / to ga potrjuje v prepričanju, da je ravnal prav / zastar. ni mogel molče potrjevati njegovega življenja odobravati
  5. 5. publ. kazati upravičenost obstoja: s pisanjem v maternem jeziku potrjuje sebe in svoj narod; ob vsaki novi nalogi se organizacija znova potrjuje
    ● 
    redko vsaka zmaga ga potrjuje v dobrem in odvrača od slabega utrjuje; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek