povéd -i ž (ẹ̑) 

  1. 1. lingv. najmanjša samostojna enota jezikovnega sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo: to poved sestavljajo trije stavki / zložena poved
  2. 2. knjiž., redko vsebina, snov: v teh verzih se že čuti spreminjanje povedi
  3. 3. zastar. napoved: njegova poved se je uresničila



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek