povŕšje -a () zunanji, vrhnji del

  1. a) zemlje: tam je površje suho in kamnito; kraj, kjer prihaja voda na površje; žareča snov iz notranjosti zemlje se je razlila po površju; kraško površje / zemeljsko površje
  2. b) tekočine, zlasti vode v naravi: dvigniti se, splavati na površje; čoln se je komaj obdržal na površju; nekaj metrov pod površjem je bila voda zelo hladna
  3. c) kake snovi, stvari sploh: površje krogle, geometrijskega telesa; plast celic na površju kože, možganov
    ● 
    ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle še nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; ekspr. njegovo ime je splavalo na površje postal je znan; na površju ekspr. ta afera je spet na površju spet se govori, razpravlja o njej; kritiziral je, da so na površju vedno isti ljudje da se govori vedno o istih ljudeh; da so na odgovornih, ključnih položajih vedno isti ljudje; pri oznakah tipov ostaja avtor preveč na površju pri zunanjih, manj pomembnih značilnostih; ekspr. to prijateljstvo ni ostalo samo na površju postala sta zelo dobra, zaupna prijatelja
    ♦ 
    geom. ploskev, ki omejuje telo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek