poznàn in poznán -ána -o prid. (ȁ á; á) 

  1. 1. za katerega obstajanje, lastnosti, značilnosti se ve: nikomur poznan človek; dobro poznan / ti problemi so mi poznani jih poznam
  2. 2. star. znan: hodil je po poznanih krajih; to mi je poznano; sam.: nobenega poznanega nisem videl; prim. poznati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek