prápor -a tudi -ja (á) 

  1. 1. zastava društva, organizacije s simboli, navadno izvezena: taborniški odred je dobil svoj prapor; nositi prapor; društveni, gasilski prapor / udeležiti se razvitja prapora slovesnega prevzema prapora // star. zastava: razobesiti prapore / bojni prapori
     
    vznes. vzdignil je prapor svobode in napredka začel je boj za svobodo in napredek; ekspr. delavci so na svoj prapor zapisali zahtevo po osemurnem delavniku začeli so se boriti za osemurni delavnik
  2. 2. nekdaj manjša vojaška enota: za konjenico je korakalo osem praporov lokostrelcev



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek