prémica -e ž (ẹ̑) geom. neomejena ravna črta: premica se dotika krivulje; potegniti premico; točka leži na premici / mimobežna premica ki druge premice ne seka niti ji ni vzporedna; vzporedni premici; polje premic na ravnini, v prostoru množica vseh premic ravnine, prostora



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek