prepréčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti

  1. a) da se kako dejanje, stanje, dogajanje ne uresniči: preprečiti nesrečo, zločin; trčenje je komaj preprečil / preprečiti bolezen, požar, smrt; preprečiti zanositev / preprečiti medsebojno obračunavanje; preprečiti sestanek, srečanje; vse stike med njimi so preprečili / slabo vreme je preprečilo izlet
  2. b) da kaj ne more (nemoteno) potekati: preprečiti širjenje požara / preprečiti razvoj bolezni // narediti, povzročiti, da kdo česa ne more narediti, doseči: preprečiti pobeg, umik; preprečiti stavko / preprečil je vodi, da bi tekla na cesto / tega ji ne more nihče preprečiti / neugodne okoliščine so mu preprečile uspeh



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek