prerékati -am nedov. (ẹ̑) 

  1. 1. jur. zanikovati, ne priznavati: toženec prereka obdolžitev; prerekati nasprotnikove trditve; prerekati tožbeni zahtevek
  2. 2. zastar. oporekati, ugovarjati: sosed mu prereka / prerekati izvirnosti dela

prerékati se medsebojno izražati nesoglasje z izjavami, mnenjem drugega, navadno ne preveč ostro: spet se prerekata; prerekajo se za nepomembne reči / včeraj se je prerekala z možem zaradi denarja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek