pribíti -bíjem dov., pribìl (í ȋ) 

  1. 1. z žebljem, žeblji pritrditi: pribiti desko, podplat; vse je tako res, kot bi pribil / pribiti razglas na plot; pribiti na križ / ekspr. močna eksplozija ga je pribila k tlom vrgla na tla // pribiti z žeblji
  2. 2. odločno reči, nepreklicno izjaviti: predsednik je pribil, da sta samo dve izbiri; ponovno je pribil, da je vreme z gotovostjo mogoče napovedati le za tri dni; ničesar ne bomo prosili, je pribil / pribiti je treba, da je bila udarna sila tedaj že zlomljena povedati, poudariti; publ. vojna je pribila dejstvo, kako važna je enotnost potrdila; ekspr. dolžen sem mu, je pribil svojo odločitev utemeljil, podprl
  3. 3. povečati vsoto za določen znesek: pribiti k ceni stroške prevoza, skladiščenja / pribiti taro čisti teži prišteti, pridati

pribít -a -o: pribiti in prilepljeni podplati
 
sedela, stala je kot pribita mirno, nepremično; to je (kot) pribito, da gremo popolnoma gotovo; kar reče, drži kot pribito je nepreklicno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek