prikládati -am nedov. (ȃ) 

  1. 1. dodatno, zraven nakladati: prikladajo težke zaboje, kako bodo pa konji peljali toliko / redko le prikladaj, da nas ne bo zeblo dolagaj
  2. 2. star. prilagati, dodajati: prikladati kamen h kamnu / prikladajo nove dajatve, nihče pa ne vpraša, kako jih bodo ljudje zmogli
    ● 
    star. eden je petje vodil, drugi so prikladali pripevali; star. hudega je dovolj, nikar si še sami ne prikladajmo si ga še sami ne povečujmo; zastar. nekateri so ugovarjali, večina pa mu je prikladala pritrjevala, se z njim strinjala; star. jutri bomo odšli, je počasi prikladal besedo k besedi izgovarjal besedo za besedo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek