Tipkovnice
pristének -nka m (ẹ̑) knjiž. večja vdolbina v steni sobe, navadno z ležiščem: posteljo ima v pristenku // manjši stranski prostor kot del večjega prostora; niša: pristenek je ločevala zavesa; v pristenku je stala miza s stoli
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov.
Več o piškotkih
Dostopnost