• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pristoríti -ím dov., pristóril (ī í) knjiž. 

  1. 1. dodatno, zraven narediti, opraviti: starši lahko v vzgoji še marsikaj pristorijo; k temu je treba še veliko pristoriti
  2. 2. narediti, opraviti: vse to bodo še pravi čas pristorili; dela je toliko, da ga komaj pristorim
    ●     knjiž. pristoriti zamujeno nadomestiti

pristorjèn -êna -o: vse je bilo pravočasno pristorjeno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek