priščeníti -ščénem dov. (ī ẹ́) redko priščipniti: priščenil mu je prst z vrati / lata mu je priščenila roko
● 
redko priščenil je oči, ko je pogledal proti nebu priprl; ekspr. ukazal je, da oba lopova dobro priščenejo kaznujejo; pritisnejo nanju

priščénjen -a -o: priščenjeni prsti
 
med. priščenjena kila ukleščena kila



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek