pritajeváti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikrivati: pritajuje dejansko stanje / pritajevati denar // delati, da kdo česa ne more opaziti: pritajeval je svoja čustva; več let je pritajevala svoje trpljenje
  2. 2. zmanjševati intenzivnost česa: ko je govoril, je pritajeval glas; pritajevati smeh / pritajevati dih zadrževati

pritajeváti se 
  1. 1. delati se manj opaznega, manj vidnega: pritajevali so se za gostim grmovjem / ekspr. nizke hišice se boječe pritajujejo med visokim drevjem
  2. 2. ne izražati, kazati svojih misli, nazorov: pred njim se pritajuje; dovolj smo se lagali in pritajevali

pritajujóč -a -e: čakal je, pritajujoč dihanje

pritajeván -a -o: pritajevan vzdih; pritajevana bolečina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek