pritegováti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. s sunkovitimi gibi spravljati
    1. a) bližje k sebi: pritegovali so stole in sedali nanje
    2. b) v večjo bližino česa: pritegovati ladjo k obali / pritegoval jih je magnetizem
  2. 2. s potegom, potegi delati
    1. a) da je kaj bolj napeto: pritegovati in popuščati vrv
    2. b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegovati odejo na postelji
    3. c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegovati zavoro
  3. 3. delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pritegovati sodelavce; pritegovati nove člane v društvo // vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pritegovati študente k raziskovalnemu delu
  4. 4. delati, da se kaj kje upošteva: pritegovati v besedilo dokumente
  5. 5. vzbujati pri kom zanimanje: taki pogovori me ne pritegujejo // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: dekle ga je vse bolj pritegovalo; priteguje jih lepota mesta in njegove okolice
  6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: razstavljene slike so pritegovale občudovanje; njegovo delo priteguje pozornost kritikov
  7. 7. začenjati navadno za kom peti: zapel je, drugi pa so mu polagoma pritegovali
  8. 8. knjiž. pritrjevati komu, strinjati se s kom: pritegovati javnemu mnenju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek