pritepênec tudi pritepénec -nca (é; ẹ́) 

  1. 1. ekspr. kdor potepajoč se, pohajkujoč kam pride: bati se pritepencev; spoditi pritepenca / za domačine so bili le pritepenci / kot psovka izgini, pritepenec pritepeni
  2. 2. slabš. priseljenec, tujec: očitali so mu, da je pritepenec; branila ji je poroko s pritepencem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek