1. knjiž. pripadati:ta delež pritiče podjetju; vsak bo dobil, kar mu pritiče; odškodnina pritiče njemu / dobila je mesto, ki ji pritiče; matici v čebelji družini pritiče posebna vloga / ne pritiče ti o tem presojati nisi upravičen // prva poteza pri šahu pritiče belemu jo ima igralec z belimi figurami
2. star. biti primeren, ustrezen za koga:taka preproščina bi bolj pritikala njej kot pa njemu / take hitrosti pritičejo letalom, ne pa avtomobilom // spodobiti se:prišel je in se poslovil, kakor pritiče; obnašal se je, kot (se) pritiče zdravniku ● star. njena vdanost je pritikala le njemu veljala, bila namenjena; zastar. povedal sem mu, kar mu pritiče kar mu gre, zasluži; zastar. vedela je, kaj vse pritiče za tako priliko je potrebno
Dostopnost