pritrjeváti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. nameščati kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrjevati kljuke; pritrjevati podkvice na podplate; pritrjevati z vijaki
  2. 2. navadno z dajalnikom z besedo, kretnjo izražati, da se povedanemu, izrečenemu ne nasprotuje: pogledal je sogovornika, ki mu je pritrjeval; to so bili hudi časi, je pritrjeval; z glavo, glasno so mu pritrjevali / umetnikove oči več vidijo. Da, da, mu je hitel pritrjevati / pritrjevati mnenju, predlogu koga strinjati se, soglašati z njim; zmeraj pritrjuje svojemu šefu soglaša z njegovim mnenjem, ravnanjem; iz strahu je vsemu pritrjevala
  3. 3. z besedo, kretnjo izražati, da je v vprašanju povedano v skladu
    1. a) z resničnostjo: vprašala je otroke, če so že bili na morju. Vsi so pritrjevali
    2. b) z željo, hotenjem: na vprašanje, če bi šli radi na izlet, so vsi pritrjevali

pritrjeváje: pritrjevaje povesi glavo

pritrjujóč -a -e: pritrjujoč pogled; pritrjujoče pripombe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek