prizadejáti -déjem dov., tudi prizadém; 2. mn. prizadéjete tudi prizadéste, 3. mn. tudi prizadejó; prizadéj in prizadèj; prizadejál (á ẹ̑) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l
1. raba peša povzročiti poškodbe, okvare; prizadeti:mesto je potres zelo prizadejal
2. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik:prizadejati komu bolečino, žalost; prizadejati veliko krivico, škodo ● nar. otroci so ji precej prizadejali z njimi je imela veliko dela, skrbi
prizadejáti si nedov., nar.prizadevati si:veliko si je prizadejal, da bi se oženil
Dostopnost