prizív -a (ȋknjiž. 

  1. 1. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi; pritožba: vložiti, zavrniti priziv; neutemeljen priziv
     
    jur. priziv nekdaj ugovor zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču
  2. 2. ugovor, nestrinjanje: odgovor ni dopuščal priziva
     
    knjiž. ta resnica velja brez priziva brezpogojno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek