prókónzul -a (ọ̑-ọ̑) 

  1. 1. zgod., pri starih Rimljanih civilni in vojaški upravitelj province, ki je bil prej konzul: bil je prokonzul v Mali Aziji; prokonzul je zbiral legije za boj
  2. 2. antr. izumrla opica, najverjetnejši prednik šimpanza in gorile: prokonzuli in primati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek