prokurátor -ja (ȃ) 

  1. 1. nekdaj pooblaščenec, zastopnik: vse njene zadeve je urejal prokurator; tožitelja je na sodišču zastopal prokurator
  2. 2. pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci: bil je prokurator v Judeji
    ♦ 
    jur. državni prokurator do 1929 vodja državne prokurature; finančni prokurator do 1928 vodja finančne prokurature; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek