• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pronicàv -áva -o in pronícav -a -o prid. (ȁ á; í) 

  1. 1. ki ima veliko sposobnost za spoznavanje, razčlenjevanje: pronicav kritik, mislec / človek pronicavega duha / pronicava analiza besedila; pronicavo opazovanje / njene pronicave oči vse opazijo
  2. 2. ekspr. visok, rezek: zaslišal je njen pronicavi glas; pronicavi žvižg lokomotive
  3. 3. ki lahko pronica: na popotnike se je ulil droben, pronicav dež

pronicávo in pronícavo prisl.: pronicavo ga je pogledal; pronicavo jasne misli



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek