prostóst -i ž (ọ̑) stanje, lastnost prostega:

  1. a) počitnice so, zdaj bomo uživali prostost; lepi dnevi prostosti so hitro minili
  2. b) ljudje imajo, uživajo popolno prostost / ker se ni dobro učil, mu je oče omejil prostost / dati, odvzeti komu prostost / braniti se s prostosti; izpustiti osumljenca na prostost
    ● 
    boriti se za prostost domovine za svobodo; vznes. prinesti prostost še neosvobojenim bratom osvoboditi jih
    ♦ 
    ekon. kovna prostost nekdaj pravica državljanov, da jim državna kovnica naredi iz kovine, ki so jo prinesli sami, ustrezno število kovancev; jur. protipraven odvzem prostosti protipravna omejitev svobode gibanja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek