protonotár -ja (ā) jur., na Hrvatskem, do 1848 visok uradnik, ki opravlja zlasti sodne posle: postati protonotar / banski protonotar
♦ 
rel. apostolski protonotar vsak izmed sedmih prelatov pri apostolskem sedežu, ki sestavlja, podpisuje pravne listine z uradno veljavnostjo; naslov za zelo zaslužnega duhovnika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek