proučíti -ím dov., proúčil (ī í) 

  1. 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem skušati ugotoviti, spoznati bistvo česa: proučiti vplive okolja na otrokov razvoj; proučiti razvojne zakonitosti / proučiti gradivo preštudirati // publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznati določena dejstva, stanje: proučiti družbeno stvarnost; položaj je treba dobro proučiti
  2. 2. publ. seznaniti se s čim z namenom, da se pove svoje stališče: zadevo bo proučil pristojni svet; proučiti zahtevo za pomoč



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek