púhlica in puhlíca -e ž (ú; í) 

  1. 1. ekspr. besedna zveza, ki zaradi pogostne, nepristne rabe izgubi svojo vsebinsko vrednost: govoriti, uporabljati puhlice / časopisne puhlice / obrabljene, prazne puhlice / sprejel jih je s prijaznimi puhlicami
  2. 2. agr. rahla, rodovitna prst: saditi v puhlico / obdelovati puhlico



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek