• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

puščávnik -a m (ȃ) 

  1. 1. rel. kdor živi iz verskih nagibov v samoti, proč od drugih ljudi: postati puščavnik; živi kot puščavnik osamljeno
  2. 2. ekspr. kdor živi osamljeno, proč od drugih ljudi: ne bodi tak puščavnik, pojdi z nami



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek