puščôben -bna -o prid. (ó ō) ekspr. ki zaradi pustosti povzroča naveličanost, duševno neugodje: puščoben prostor; puščobna pokrajina; vse je bilo prazno in puščobno / puščoben zimski dan; puščobno vreme / puščoben pogovor / puščoben človek



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek