rabóta tudi rábota -e ž (ọ̑; ástar. 

  1. 1. tlaka: graščaki so tlačanom povečevali raboto; iti na raboto, v raboto
     
    občinska rabota nekdaj obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti
  2. 2. težko delo, garanje: rabota v rudniku jih je izčrpala; vsakodnevna rabota prevajalca



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek