• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

ranocélnik -a m (ẹ̑) nekdaj kdor se ukvarja z zdravljenjem in operiranjem, navadno z nižjo poklicno izobrazbo: ranocelnik mu je obvezal rano, povil zlomljeno kost / izprašani ranocelnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek