ravnodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: ravnodušen človek; do teh idej, ljudi je ravnodušen / popolnoma ravnodušen je do teh težav, za te težave ga ne vznemirjajo // pripovedoval je z ravnodušnim glasom; jezile so jo bratove ravnodušne pripombe
● ekspr. ni ravnodušen do nje čuti do nje naklonjenost, ljubezen
ravnodúšno prisl.: ravnodušno gledati, govoriti
Dostopnost
Dostopnost