• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

razbíčati -am dov. (ī ȋ) 

  1. 1. z bičanjem (zelo) raniti: razbičati upornikom hrbte; pren., ekspr. trpljenje mu je razbičalo srce
  2. 2. knjiž., ekspr. razburkati, razpeniti: veter je razbičal morje // vznemiriti, razvneti: knjiga mu je razbičala domišljijo; razbičati strasti

razbíčan -a -o: razbičan človek; od bolečine razbičan obraz; razbičana domišljija



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek