Tipkovnice
razbúrjenje -a s (ȗ) stanje razburjenega človeka: hotel je prikriti svoje razburjenje; drhteti, tresti se od razburjenja; besede, izrečene v razburjenju / z velikim razburjenjem jo je poslušal / vsako razburjenje je za bolnika nevarno
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov.
Več o piškotkih
Dostopnost